1. Izvor: obdobje Qin in Han
Na Kitajskem prstane uporabljajo že vsaj dva tisoč let.
Poročajo, da prstan izvira iz starodavnega kitajskega dvora. Ženske nosijo prstane, da si delajo zapiske. Prstan je znak "abstinence" in "abstinence". Takrat je imel cesar tri palače in šest dvorišč ter dvainsedemdeset priležnic. Ko je bil cesar v haremu naklonjen, si je evnuh zabeležil datum, ko je spremljala kralja, in kot znamenje nosil srebrni prstan na desni roki. Ko je kraljica priležnica zanosila, je o tem obvestila evnuha in ji na levo roko nadela zlat prstan, da bi pokazala svojo vzdržnost.
Ko prstani pridejo do ljudi, njihova vloga ni le preprost okras. Moški in ženske se ljubijo, dajejo drug drugemu in prisegajo, da to dokažejo. Izvirala je iz praktičnosti, nato pa se je postopoma preusmerila v enotnost estetike in bogastva ter postopoma dobila različne kulturne pomene.
2. Pojav besede "prstan": dinastija Yuan
Tretji del opernega dela Guana Hanqinga "Wangjiang Pavilion Mid-Autumn Cut" v dinastiji Yuan vključuje: "(Zhengdanyun) To je zlata medalja Yannei see love me, fight with me ring." Kaj je v tem? Tu nastopi beseda "prstan".
Korejski kitajski učbenik "Park Tongshi Proverbs", ohranjen v fragmentu "Yongle Grand Classic", se glasi: "Manj odkupa, dvajset taelov ni dovolj, zastavil bom hišo, dal bom glavo, obraz, sedem zakladov zlata, par uhanov, par zlatih prstanov, vdelanih v jamo, teh šest kosov po petdeset taelov srebra, skupaj 200 taelov srebra, velik dvorec." "
3. Beseda "prstan" se pogosto uporablja: po dinastiji Ming
Šele po dinastiji Ming se je ime "prstan" povečalo. V knjigi »Ancient Chinese Costume Customs« je o oblačilih iz dinastije Ming zapisano: »Glede tega, da bi ga poimenovali prstan, se zdi, da je še vedno po dinastiji Ming. V »Slikovnem srečanju treh talentov« Ming Wangqija je tudi zapisano: »Devetnajst ljudi poznejšega Dinastija Han in Sun Cheng sta zaslužno prispevala k cesarju Shun in vsaka je dala zlati prstan, ki je današnji prstan." "